Terciarna tektonska gibanja na vzhodnem delu Alp so rodila udornino današnjega Dravskega polja, ki so ga v diluviju prekrili s sedimenti Drava in njeni pritoki s Pohorja. Če pogledamo lego dravskopoljskih vasi, opazimo, da so nastajale in se razvijale ob potokih. Zelo tipičen primer takega razvoja nam kažejo vasi Rače, Brezula in Podova. Kmetje so uporabljali potočno vodo za napajanje živine, v sušnih letih za napajanje travnikov, ponekod za kuho in seveda za gašenje požarov.
Najstarejše najdbe iz antičnega časa na našem področju kažejo dokaj skopo sliko. Pred dvajsetimi leti so našli fragment rimskega marmornatega spomenika v Spodnji Gorici in novčič cesarja “Germanicusa”, del bronastega prstana in zakopan rimski sarkofag v Podovi, kar nam priča, da so bili Rimljani v našem kraju že v prvem stoletju. Z izgradnjo rimskega vodovoda v Framu, ki je od Zlatega potoka vodil navzdol preko Ješence in Brezul ter prečkal Dravsko polje do Ptuja, dokazuje obljudenost naših krajev v času rimskega imperija. Od četrtega stoletja dalje iz naših krajev ni nobenih zanesljivih najdb. Ponovno se Rače pojavijo v času, ko je štajerski vojvoda Leopold V. podelil žičkemu samostanu svoj del desetine v Račah. To podelitev je Leopold VI. 1195 potrdil, kar pomeni najstarejši pisani vir o Račah in Podovi. Rače so odslej spadale pod žički samostan, ki je imel tudi sodno oblast vse do prihoda Regalov, ki so z Račami in gradom upravljali stopetdeset let (1450-1600). Leta 1532 je Regal zgradil raški grad, ki je do današnjih dni doživel nekaj sprememb. Okoli gradu se je začenjala razvijati vas. Lesene hiše, pokrite s slamo so bile prve hiše naših prednikov.
Ko je Marija Terezija uvedla hišne številke, se pojavijo dokaj pozno tudi v Račah (1772). Iz po ročne rokopisne knjige iz tistih časov je razvidno, da je bila najvišja hišna številka 54, vendar sklepamo, da so bile Rače v tem času že bolj obsežne, le hišne številke nam niso znane.
V starejših kronikah severovzhodne Slovenije najdemo tudi podatke o požarih, turških vpadih, povodnjih in kugi.
Prvi znani požar v Mariboru 1513 je mesto popolnoma uničil. Tudi drugi, leta 1540 ni bil nič manjši po obsegu. Strašen požar je 5.5.1684 zajel Ptuj. Razen minoritskega in dominikanskega samostana ni ostalo od Ptuja ničesar. Ogenj je divjal tri dni. Komaj si je Ptuj opomogel, že ga je 1705 ponovno zajel požar. Pogorel je v celoti. Ostalo je le šest hiš. Leta 1744 je zgorelo v Ptuju 79 mestnih hiš. Leta 1883 je pogorela vsa vas Lovrenc na Dravskem polju, skupno 69 hiš. Danes si težko predstavljamo tako katastrofalne požare, nekoč so bili na dnevnem redu. O starejših raških požarih nimamo podatkov, gotovo pa so tudi tu uničili ognjeni zublji prenekatero hišo in gospodarsko poslopje. Prvi podatek o tragičnem dogodku iz Rač nam je znan iz mrliške knjige (Mortuorum), ki omenja, da so 1741 utonili trije otroci, ki so se kopali na ribniku.
Prelomnica za kraj je bilo leto 1846, ko je stekla skozi Rače železnica. Raška postaja je bila takrat pomembnejša kot mariborska. Cvetela je trgovina s poljskimi pridelki. V kraju samem se pojavlja požarna zavarovalnica in sveti Florijan je postal v okolici Rač spoštovan svetnik. Koncem prejšnjega stoletja so Rače zaslovele po lončarstvu in živinoreji. Trem živinskim sejmom sta se pridružila leta 1877 še dva konjska. V grajskem vrtu so gojili drevesa, čebelarji so imeli svoja zborovanja, tu je bil odličen kamnosek, poštna hranilnica in živahna volilna zborovanja.
Germanizaciji se je uprlo Ciril-Metodovo društvo, v kraju je zaživela čitalnica, knjižnica, kmečka zadruga, Sokoli in Orli. Že pred letom 1878 imajo Rače tovarno kovinskih nadomestkov, ki so jo leta 1891 razprodali.
Leta 1896 je že delovala tovarna špirita. Ves živahen razvoj Rač je utrdil naprednim vaščanom misel o potrebi požarne brambe. Čeprav navaja nadučitelj Ivan Mohorko v svojo kroniki Rač, objavljeni v Marburger Zeitung, da je bila požarna bramba ustanovljena v Račah leta 1880, njegov podatek ni točen. Doslej nismo našli dokumenta, ki bi njegovo trditev dokazoval. Prav gotovo je res, da so napredni vaščani že takrat razmišljali o ustanovitvi te humane organizacije. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Maribor ustanovil svoje društvo 1871, Slovenska Bistrica 1872, Fram in Rače pa leta 1886.
Že pred ustanovitvijo požarne brambe v Račah je 1881. leta izšla “POSTAVA, ZADEVAJOČA RED O POŽARNI POLICIJI IN O GASILSKIH STRAŽAH”, ki jo je podpisal cesar Franc Jožef. V šestih poglavjih je nanizana vsa problematika gasilske službe, ki se je že podredila prostovoljnemu gasilstvu. Prvo poglavje določa naloge občine, ki mora skrbeti za požarno policijo in postaviti požarne policaje, če je ozemlje občine gosto naseljeno. Drugo poglavje govori o preprečevanju požarov, ometanju dimnikov, požarni straži in v glavnem ponavlja določbe prejšnjih gasilskih redov. V tretjem poglavju so nove določbe, med njimi o skrbi občine, da je voda za gašenje vedno pri roki. Vsakdo je moral pustiti uporabo vode za gašenje, ki je bila na njegovi posesti, sicer so ga kaznovali. Vsaka vas mora imeti uporabno brizgalno s potrebnimi cevmi, vedri, določenimi vodnjaki in po možnosti črpalko, če šteje več kot petdeset hiš. V vasi morajo biti pripravljeni vozovi z vedri in vodo. Vsaka vas mora imeti požarne lestve in ostalo orodje, ki ga določa občinski odbor in vodstvo gasilske straže. Občinski odbor potrjuje tudi pravila, ki jih predložijo člani na novo ustanovljene straže. Občina plača vse stroške za nabavo gasilskega orodja in opreme. Člen 37 prvič omenja podporne blagajne za ponesrečene stražnike pri požarih. Vsak požar je moral župan v najkrajšem času javiti okrajni gosposki. Načrt pravil govori v prvem členu o namenu organizacije, v drugem o članstvu, ki ga sestavljajo delovni in podorni člani. Podporni član je lahko, kdor plačuje naj manj dve leti po dva goldinarja. Ima pravico glasovati in voliti. Delovni član je lahko vsak pošten človek, ki je zdrav in star osemnajst let. Odbor požarne brambe sestavljajo načelnik, namestnik, vodniki treh oddelkov, blagajnik, zapisnikar in trije poverjeniki. Volitve so bile vsaki dve leti in jih je mor potrditi občinski odbor. Vsak član si je moral kupiti bluzo in pokrivalo sam. Čelade je moralo priskrbeti društvo. Zelo stroga so bila pravila o udeležbi sestankov in vaj. Kdor se ni udeležil vaj trikrat in enkrat požara, je bil izključen iz društva. Dohodki društva so bili: letni prispevek občinskega odbora, prispevki zavarovalnice, prispevki podpornih članov in druga darila. Denar so lahko uporabili le za nabavo in vzdrževanje gasilskega orodja, za stroške uprave in za primerno odškodnino članom, ki so si v službi poškodovali svoje imetje, za podporo matici, ki daje pomoč gasilcem, kot določajo posebna pravila. Vse predpise in pravila iz leta 1881 so uporabljali v Račah.
Največ zaslug za ustanovitev požarne brambe v Račah ima nadučitelj Ivan Paulšek. Rodil se je 6.5.1850 v Žalcu. Nižjo realko je končal z odliko in nadaljeval šolanje na učiteljišču v Zagrebu in Mariboru. Leta 1870 so ga vpoklicali v vojsko, kjer je prebil tri leta. Po končani vojaščini je nadaljeval šolanje na mariborskem učiteljišču, ki ga je končal 1876. Nato je bil učitelj v Šentilju v Slovenskih goricah, kjer se je poročil z Marijo, rojeno Holzer. 1881 se je preselil v Rače, kjer je postal ravnatelj takratne šole, njegova žena pa je poučevala ročno delo.
Ivan Paulšek
S prihodom Paulška v Rače se je tu marsikaj spremenilo. Spodbujal je kmete k čebelarstvu, uredil je lep vrt ob šoli in zbral okoli sebe napredno misleče kmete ter jih poučil o pomenu požarne brambe. Točnega datuma o ustanovitvi požarne brambe v Račah nimamo, ker so se ustanovne listine društva izgubile. Če pobrskamo po bogatih virih raškega gasilskega arhiva, je jasno, da je bilo društvo ustanovljeno leta 1886. V prvih mesecih tega leta so se zbrali ustanovitelj in kasnejši člani: Ivan Paulšek, Franc Bothe, Franc Jeglič, Franc Marčič, Štefan Štern, Alojz Štern, Jože Požegar, Jakob Pišek, Andrej Pungartnik, Andrej Rečnik, Jakob Lašič, Vincenc Mešl, Anton Falež (župan), Jože Mohorič, Jože Pipenbacher, Matija Tominc, Mihael Dikaučič, Ivan Beranič, Franc Goričan, Mihale Paveu, Sebastjan Kotnik, Anton Sernko, Štefan Poherc, Marko Grisold in Franc Gradišnik. Iz blagajniške knjige, ki so jo začeli voditi 20.2.1886 je razvidno, da so že meseca februarja zbrali 105 goldinarjev in za ta denar kupili statute, žig društva, ki se je imenovalo “FREIWILLIGE FEUERWEHR KRANISCHSFELD” in nekaj orodja pri raškem trgovcu Botheju. Načelnik društva je bil Ivan Paulšek, blagajnik pa Marko Grisold. O njem vemo zelo malo, čeprav je bil lastnik opekarne v Račah in je živel v vili ob opekarni, ki so ji pravili kar Grisoldova vila. Ostal je blagajnik do leta 1893. Blagajniška knjiga je najstarejši dokument raške požarne brambe. Iz nje razberemo, da so kljub skromnim sredstvom nabavili najpotrebnejše orodje za boj proti ognjenim zubljem. Že 17.3.1886 jim je okrajno glavarstvo iz Maribora nakazalo 100 goldinarjev pomoči. Istega meseca so naročili pri J. K611schu v Gradcu signalne rogove in ustrezne trakove. Štajerska hranilnica iz Maribora jim je pomagala s 50 goldinarji, maja pa jim je sam cesar Franc Jožef poklonil 80 goldinarjev. Prvi večji izdatek beležimo aprila, ko je društvo plačalo 183 goldinarjev in 10 krajcarjev J. K611schu za tri podčastniške pasove, osem pasov za gasilce, osemnajst pasov za moštvo, osem reševalnih lanenih pasov s prizmatično zadrgo, poveljniško čelado s pozlačenim lovorovim listom (nemške oblike), podčastniško čelado s pozlačenim luskinastim delom, podčastniško gladko čelado, dve podčastniški čeladi s širokim medeninastim grebenom, dvanajst veder za gašenje, osem čelad za moštvo z ozkim medeninastim grebenom. Po številu pasov in čelad je jasno, da je bilo v društvu več članov ob ustanovitvi, kot sem jih navedel, vsekakor jih je bilo več kot devetnajst.
Prvi zapisi se niso ohranili. Našel sem nekaj odgovorov na prošnje, ki jih je društvo poslalo na različne naslov. Tako je občinski svet iz Maribora zavrnil finančno pomoč 9.8.1886, ponovno je bil odgovor negativen septembra, ko so prosili za pomoč pri nakupu brizgalne. V tolažbo so dobili 100 goldinarjev 16.9.1886. Iz ohranjenega pisma J. K611scha, z dne 24.4.1886 lahko sklepamo, da je društvo moralo imeti neko staro brizgalno, saj so pri tem trgovcu naročili 60 metrov cevi. V naslednjem letu je sprejelo društvo odgovor centralnega odbora požarne brambe v Gradcu, ki so ga zaprosili za pristop. Odgovor se je glasil: “K rešitvi vašega dopisa od 16. januarja pozdravljamo vaš pristop k deželni požarni brambi z največjim veseljem in vam sporočamo, da imajo Rače po oficielni statistiki 742 prebivalcev in dajemo vašo požarno brambo v deseto prispevalno lestvico. Zaradi tega imate plačati pristopnino v višini 15 goldinarjev avstrijske veljave in letno pristopnino sedem in pol goldinarjev; potemtakem za 1. semester 1887 od 1. februarja do 1. julija dva goldinarja in petdeset krajcarjev. Istočasno vam pošiljamo statute zveze, formularje s pristopno razlago in sprejemne kartice. Zvezne predpise o vajah lahko dobite po trideset krajcarjev.
Eksemplar časopisa “Mittheilungen des steierrischen Landesfeuerwehr Verbandes (Sporočila društva štajerske deželne požarne brambe) vam pošiljamo brezplačno. Naslednje eksemplare lahko dobite, če plačate zanje letno naročnino, ki znaša en goldinar in dvajset krajcarjev. Denarne pošiljke lahko pošljete po pošti po priloženi položnici. Prosimo vas tudi, da nam sporočite vse nastale požare na priloženem formularju. S prijateljskimi pozdravi! Graz, 3.2.1887”
Iz vsega lahko razberemo, da je bilo društvo dobro organizirano že po prvem letu obstoja. Prvo letno poročilo blagajnika Grisolda je pregledala posebna komisija, ki so. jo sestavljali: Anton Faleš (župan), Jožef Mešl, Franc Zalek, Sebastjan Kotnik, Stefan Pauman in Andrej Pungartnik.
V letu 1887 so se prejemki in izdatki društva povečali. Začeli so podirati drevje za plezalni stolp. Pri trgovcu J. Zamoli so kupili deske za obijanje stolpa, plačali so tesarja in delavce, ki so pomagali pri gradnji stolpa. y zapisku omenjajo tudi popravilo brizgalne, ki ga je opravil kovač J. Španinger. Zal se iz teh pionirskih časov ni ohranila nobena fotografija. Tudi lokacija stolpa nam ni znana. Nekateri trdijo, da je stal na območju današnjega “Pinusa”, drugi, da je stal v bližini Kmetičeve gostilne, nekateri pa celo, da je bil v bližini stare Kaplove domačije.
Od leta 1887 dalje nastane v gasilski dokumentaciji vrzel. V letu 1888 navaja blagajniška knjiga podatek, da so za prevoz brizgalne do požarišča plačevali za uslugo prevoza s konjsko vprego po 4 goldinarje. Leta 1893 je pričelo društvo voditi posebno inventarno knjigo. Zanimivo je, kaj vse je društvo v tem času imelo: poveljniško čelado, čelado za namestnika poveljnika, pet čelad za seržante, sanitetno čelado, devetnajst članskih čelad, devetindvajset bluz, petindvajset hlač, sekirico za seržanta, tri pasove za seržante, osem pasov za plezalce, deset sekiric, deset torbic za sekire, pet platen, šest platnenih karabinjerjev, osemnajst pasov, tri signalne rogove, dve signalni vrvici, dve pipi, tri vrvice, štiri petrolejke, enajst veder. dve sanitetni torbici, društveni žig, blagajniško knjigo, inventarno knjigo, društveni protokol, knjižico za vaje, knjigo prve pomoči, mizo, dva stola, šest klopi, šest polic, visečo omarico, pet dekorativnih tabel, pet dekorativnih slik, društveno tablo, spominski trak požarne brambe iz Frama, štiri povezave za cevi, uokvirjeno fotografijo, sesalno od A. Samasse z dvema svetilkama in priborom, voz (boben) za navijanje cevi, ročnik za cev, staro brizgalno, voz za vodo, štiri lestve, navadno lestev za vaje, dvodelno lestev, šest gasilskih mačkov (vrsta orodja), železno peč in 180 metrov cevi.
Verjetno je požarna bramba v Račah sklenila z Albertom Samassom iz Ljubljane pogodbo za nakup nove brizgalne že v prvih mesecih leta 1889, saj so poslali prvi obrok stotih goldinarjev že 15.7.1889, brizgalno pa so prejeli 10.8.1889. Nekako v tem času so morali zaiti v finančne težave, kajti po petih letih brizgalna še vedno ni bila plačana. Samassa jih je tožil in se je moral Paulšek zagovarjati na sodišču v Ljubljani. Kako so plačali dolg. ni znano, saj prvo letno poročilo iz leta 1898 tega ne omenja. Zadeva se je očigledno pred tem uredila. V tem času so menjali tudi vodilni kader. Poveljnik je postal Franc Bothe, blagajnik Jože Požegar. Ob koncu leta 1898 je imelo društvo 28 aktivnih in 16 podpornih članov. V tem času sta se menjala v Račah tudi graščaka. Jožef Kaloš je prodal grad Vincencu Bachlerju. Ob tej priliki so priredili gasilci baklado. 1898 je bil postavljen tudi novi stolp, saj je stari (verjetno 1893) pogorel, takrat je namreč Rače zajel velik požar. Po petletnem poveljniškem stažu je Bothe ponovno prepustil krmilo Ivanu Paulšku. Finančna sredstva za uspešno delovanje je društvo pridobivalo z raznimi veselicami, darovi, nabira1nimi akcijami, srečelovi in kasneje tudi z igrami. Graščak Bachler je bil društvu zelo naklonjen, saj je od leta 1898 do 1916 daroval preko 1.000 kron, njegova žena pa ob rojstvu otroka (1920) 2.000 kron. Seveda so pomagali društvu tudi drugi.
Po letu 1901 je prevzel krmilo požarne brambe Jakob Pišek, ki je ostal poveljnik vse do leta 1910. O njem ne vemo skoraj ničesar. V zadnjem letu svojega delovanja v društvu mu je uspelo zbrati sredstva za nakup nove brizgalne na štirih kolesih. Brizgalno so naročili pri Kernreuterju na Dunaju, nakup pa je odobrila in dala polog višja deželna davčna uprava, ki je društvu nakazala 1298 kron in 85 helerjev, 21.8.1910. leta so gasilci dvignili na raški železniški postaji dragoceno pridobitev. V poslanem kompletu je bila brizgalna, oje, svetilka in namotek s cevmi. Skupna teža tovora je znašala 970 kg. Sedaj je bilo društvu mnogo laže, saj je bila taka brizgalna ponos vsakega društva.
Naša najstarejša ročna črpalka
V Pišekovem času se je včlanil v požarno brambo tudi Alojz Falež, s katerim se pričenja v Račah novo obdobju društva. Bil je sin Antona Faleža in Neže, rojene Bauman. Rodil se je 1.6.1885 v Račah. Prav gotovo mu je že njegov oče vcepil pravo vzgojo, saj je bil v Račah vrsto let župan. Sin je očeta še prekosil. V tistem času je bil med najbolj izobraženimi slovensko mislečimi kmeti v Račah. Njegova zasluga je, da je v Račah zaživela čitalnica in prva knjižnica. Kasneje, ko so se širom naše domovine ustanavljala sokolska društva, je postal sokolski starosta v Račah. Noben njegov predhodnik ni bil tako dolgo na vodilnem položaju požarne brambe. Čas je že, da spregovorimo tudi nekaj o raških požarih. Vsa leta obstoja je društvo reševalo, gasilo in pomagalo, kjer se je dalo. Statističnih podatkov do leta 1945 nimamo (niso še zbrani). Znano je nekaj večjih požarov v Račah. Leta 1888 je gorelo v Račah sedem objektov. Leta 1893 je pogorel del Rač in tudi orodišče, 1903 je pogorela grajska pristava, last Vincenca Bachlerja. Gasili so tri dni in tri noči. Za delo jih je Bachler nagradil s 100 kronami. Leta 1910 so Rače zgorele skoraj v celoti. Seveda pa ni gorelo le v Račah. Naši gasilci so pomagali tudi v vseh okoliških vaseh. Po vojni je pokojni Anton Pivec, kateremu gre zahvala, da je uredil gasilski arhiv, ugotovil, da so v letih 1945-1981 gasilsko društvo poklicali na pomoč 262 krat gasit požare. Sodelovalo je pri 18 poplavah in 35 nesrečah z živino ali vozili. V času prve svetovne vojne se je vsem društvom godilo enako slabo in so v glavnem životarila. Po vojni se je spremenil tudi žig društva, ki se je odslej imenovalo: “PROSTOVOULNO GASILSKO DRUSTVO V RAČJEM”. Ohranjeni zapiski so odslej pisani v slovenščini vse do druge svetovne vojne. Društvo je bilo sprejeto v Jugoslovansko gasilsko zvezo in spadalo v Gasilsko župo Maribor.
Leta 1923 prične društvo zbirati denar za parno brizgalno, ki jo je društvo kupilo od mariborskega društva za 300.000 kron (75.000 din). Sam Bachler je prispeval za nakup 60.000 kron! Kako zavedni so bili gasilci v tistem času, nam pove podatek, da so ob nakupu brizgalne jamčili s svojimi posestvi Alojz Falež, Andrej Stern in Jože Sernko.
Prvi avtomobil ˇOpelˇ 1927
V tem letu je bil zgrajen tudi prvi gasilski dom v Račah, ki se je moral kasneje umakniti novemu (1954).
V času po prvi svetovni vojni je doživljalo društvo pravi razcvet. V Račah so ustanovili pevsko društvo “Orač”, “Sokol” in “Ode”. Ker si je gasilsko društvo lepo opomoglo, so pričeli razmišljati o nakupu gasilskega avtomobila. Do realizacije te zamisli je prišlo 27.3.1927, ko se je iz Maribora pripeljal Zorko z odprtim orodnim avtomobilom “Opel”. Ogledala si ga je komisija, ki so jo sestavljali graščak Bachler, občinski in gasilski možje. Avtomobil se je na poskusni vožnji dobro izkazal. Kupili so ga za 11.500 din.
Člani GD Rače 1927
V prvem desetletju po vojni pa so se začele redčiti vrste starih gasilcev, ustanoviteljev. Dne 13.8.1926 je objavil časopis vest, da je umrl lvan Paulšek.
Gasilska vaja zročno in parno brizgalno
Društvo je izgubilo očeta! 6.3.1926 je umrl blagajnik Jože Požegar. 30.5.1928 je umrl Matija Tominc v Ptuju v sirotišnici. Duhovnik se ni hotel udeležiti pogreba, čeprav je bil Matija odlikovan z zlato medaljo za državljanske zasluge! In še po nečem je značilno obdobje pred vojno. Lojze J us pravi, da ni bilo ne dneva ne noči od leta 1933-1937, da ne bi šli v akcijo. V tem času si je društvo nabavilo prvo motorno brizgalno “ILO”.
Skupinska slika iz leta 1936
V ozračju je že bilo čutiti bližajočo se nevarnost-vojno. 3 .4.1941 so bile po vsej državi velike demonstracije. Tudi v Račah so demonstrirali. 6.4.1941 v zgodnjih jutranjih urah je Hitlerjeva vojska napadla Jugoslavija. Že 10.4. so nemške enote zasedle Rače. Okoli osme ure zjutraj je bilo v Račah polno nemških vojakov. Vsak odpor je bil v tem trenutku nesmiseln. Zasedli so upravna poslopja. Predsednika občine Jožeta Paumana so razrešili funkcije ter postavili nemško ustroj enega Josipa Langerška. Ortsgrupenftihrer je postal Martschinko. V Račah so izginili slovenski napisi, društvo se je preimenovalo v “FREIWILIGE FEUERWEHR GROSSGEMEINDE KRANICHSFELD”. Iz Rač so odpeljali v meljsko kasarno zavedne Račane Miloša Romiha, Ota Brezovška, Alojza Gergiča, Jožeta Zorna, Antona Krumpa, Antona Bukavca, Alojza Jusa, Alojza Faleža, Jožeta Faleža, Stanislava Lutmana, Franca Medica, Franca Lašiča, Konrada Brezovška, Huberta Kmetca, Jožeta Lešnika, Ivana Magdalenca st., Ivana Magdalenca ml. in iz Brezule Radomirja Kralja. Po Jusovi zaslugi se nam je ohranil originalni dokument iz tega časa, saj je, ko so ga iz kasarne izpustili, vtaknil v žep spisek oseb, ki je visel na vratih sobe št. 80. Družini Falež in Zorn sta bili internirani v Srbijo. Tudi društvo je občutilo okupatorjevo moč. Starejši so ostali v društvu, mlajši pa so morali v vojsko. Poveljnik društva je postal Ivan Plečko, ki je vodil društvo še dolga leta po vojni. Gasilci so med vojno morali biti v stalni pripravljenosti. Zavedali so se, da s svojim delom pomagajo tudi domačemu prebivalstvu. Prav gotovo niso posebej zamerili, da so jim partizani ob oskrbovalni akciji v noči med 8. in 9. avgustom 19441eta odnesli vse, kar so potrebovali v boju proti sovražniku. 8.7.1944 leta je na (sedaj) Jusovo domačijo padel štirimotorni ameriški bombnik. Ob tej priliki je izgubila življenje Elizabeta Pesek. 23. julija 1944 je Bračičeva brigada minirala in napadla policijsko postojanko v Framu.
7.11.1944 je bil zavezniški avionski napad na raško železniško postajo. 12.3.1944 je bil bombni napad na Rače. Porušena je bila Langerškova trgovina in sosednji objekti. Ob napadu je bil težko ranjen gasilec Pipenbacher. Mrtvih je bilo šest otrok! Dne 3.4.1945 so ponovno napadli železniško postajo. Jegličeva gostilna je bila porušena. V gostilni je našlo smrt enajst ljudi. Pri vseh teh napadih je pomagalo gasilsko društvo reševati ljudi in njihovo imovino. Po vojni je ostalo v gasilskem domu bore malo gasilskega inventarja. Treba je bilo začeti znova. Vojna uprava je društvu odvzela star avto “Dodge”. Po vojni j postal predsednik društva Anton Pšeničnik, poveljnik pa starejši Ivan Plečko. Že 1948 leta so ustanovili žensko in mladinsko desetino. Pričeli so graditi na mladih! 1950 leta dobi dom telefon. Pojavi se ideja o izgradnji novega doma. Načrt je narisal Jože Gašperšič. V štirih letih je bil zgrajen nov dom, ponos Račanov. Edina napaka iz časa po vojni je, da so prodali staro brizgalno v muzej na Vrhniko. Bila bi ponos naših prednikov in simbol društva, če bi še bila v Račah!
1962. leta je umrl Ivan Plečko, dolgoletni poveljnik društva. Sedaj so prevzeli odgovornost za društvo mladi.
Operativna desetina 1963
Leta 1964 dobijo avtocisterno, 1969 kupijo orodni voz “Moris” IMV, 1970 leta so razvili pionirski prapor, 1970 so kupili brizgalno “Rosenbauer”, 1956 so odkrili spominsko ploščo na gasilskem domu, 1978 so nabavili motorno brizgalno “Tomos” za pionirje, 1978 so nabavili novi kombinirani gasilski avtomobil TAM 5500 DG, 1983 so svečano predali novi gasilski orodni avtomobil TAM 2000.
Od ustanovitve do danes je bilo na stotine sestankov, gasilskih veselic, baklad, srečanj društev, razvitij praporjev, budnic, pogrebov, požarov, pomoči pri elementarnih nesrečah, pomoči pri poškodbah, voženj v bolnišnico, reševanja utopljencev, na tisoče mokrih in suhih vaj, predavanj, sodelovanj z gasilsko zvezo, podeljenih priznanj in še in še bi lahko naštevali.
Leta 1988 je dokončana gradnja večnamenske velike dvorane, ki sprejme okoli 250 gostov z vsemi pripadajočimi objekti kot so: kuhinja, garderoba, kurilnica, in montažnim odrom v dvorani.
Leta 1996 nakup in namenu predano orodno vozilo VW TRANSPORTER.
Leta 2000 društvo nabavi svojo največjo pridobitev, to je podvozje za GVC 24/50 z MAN-ovim motorjem in kabino. Nadgradnjo vozila nam opravi podjetje PUŠNIK, in vozilo predamu svojemu namenu leta 2001!
V letu ko se slavi 120-letnica, se v celoti obnovi pročelje gasilskega doma, kakor tudi večnamenske dvorane. V celoti se sanira tudi garaža odznotraj in zamenjajo se vsa tri dvokrilna garažna vrata z novimi ROLO vrati.
Leta 2007 se prekrije streha večnamenske dvorane z novo kritino, saj je bila stara že dotrajana in so se pojavljale kapljice dežja tudi v dvorani. Tudi v samem gasilskem domu smo opravili kar nekaj lepotnih popravkov, in sicer smo v sejni sobi, garderobi in komandni sobi ter v wc-ju namestili nove spuščene stropove model ARMSTRONG.